Če hoče drevo segati visoko do nebes, se mora s koreninami dotikati pekla. Stavek, ki prikazuje tudi našo naravo. Našo stvarnost. Rojeni smo v svetu, kjer so naše pozitivne plati poveličevane, naše negativne plati pa odrinjene, zasramovane, posmehovane in prikrite. Pa vendar smo vsi sestavljeni iz svetlobe in teme, iz pekla in nebes, iz dobrega in slabega. In v tem ni nič slabega, ravno nasprotno.
Naša OZAVEŠČENA tema, nam lahko da krila, da poletimo visoko, je kot gorivo za letalo, je kot gnojilo za drevo.
Zavedati se svojih “slabih” plati, jih sprejeti in jih nenehno presegati, je ključ do vzpenjanja k svobodi, lahkosti in sreči. Medtem padamo, ležimo v primežu misli, da nam nikoli ne bo uspelo, se malo zacelimo, znova poskusimo in spet pademo. Čeprav se nam ne zdi, padamo zmeraj manj globoko, vsakič naredimo korak več, čeprav so ti koraki le korakci, vendar počasi, počasi in zmeraj znova zmaga svetloba. In zmeraj bo. Tudi to je dejstvo.
Ne se bati svoje teme, ne je odrinjati in prikrivati, z njo se je treba soočiti. Naše negativene lastnosti so kot majhen otrok, ki cepeta, trmari in joče, v želji, da bi bil ljubljen in sprejet. Z odrinjanjem, kritiziranjem in ignoriranjem stvari le poslabšamo. Da spoznamo pravo naravo samega sebe, je potrebno ljubeče sprejeti tega ranjenega otroka v sebi, da se umiri in tako lahko sprevidimo, da je vse samo ljubezen in svetloba.
