Vsi se srečujemo s stanji, ko kljub vsemu znanju, ki smo ga pridobili, poplavi informacij na internetu in preteklimi izkušnjami, pridemo kdaj do točke, ko ne znamo splavati in se počutimo nemočno.
Pozabimo na vse pozitivne stvari, ker smo ujeti v bolečinskem jedru, v poplavi lastnih negativnih misli. Pridemo do stanja informacijske blokade.
Kako je to možno?
To stanje ni nič drugega, kot še ena možnost za rast. Zavedati se moramo, da kadar se utapljamo, je “kriljenje z rokami” zgolj poraba energije. Potrebno se je umiriti, dovoliti, da se potopimo, zbrati moči da zaplavamo in naredimo nov vdih.
Nihče, pa naj bo še tak mazohist, si ne želi stanja trpljenja in uničevanja samega sebe. Vsi želimo zadihati s polnimi pljuči, se osvoboditi okov trpljenja. In prav ta želja po boljšem in s tem odrinjanje trpljenja, ima za rezultat še več trpljenja. Medtem se lahko spomimo, kje smo že bili, in kako nizko smo padli. Ta krivda in samokritiziranje dodata še olje na ogenj trpljenja. Kaj sploh lahko storimo?
NIČ.
In prav to nas lahko reši. Dovolimo, da nas bolečina zaobjame, ne tiščimo je vstran, saj tako dobiva še večjo moč. Vsak upor ima za posledico kontra-upor. To je zakon Newtonove fizike.
Zatorej sprejmimo stanje kaosa in trpljenja saj tako čudežno odpremo vrata miru. Paradoksalno, vendar deluje. In komaj takrat lahko sedemo v meditacijo in opazujemo naš kaos, ki počasi izginja, in sprevidimo, da se je naš um izgubil še v eni igri življenja in da s tem ni prav nič narobe. Rastemo in hodimo po Poti k sebi.
24. januar 2020