Osel ne gre večkrat na led. Ali pač?
Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Je iskra, ki nas žene naprej in zdravi vse česar se dotakne.
Pa vendar nešteto zlomljenih src hodi po našem planetu. Zaradi bolečine ob izgubljeni, neuslišani ali zatajeni, spodleteli ali izdani ljubezni, si lahko hitro zapremo naša srca in damo možgane na prežo, saj osel ne gre večkrat na led. Ali pač? Več kot imamo izkušenj, manjkrat nasedemo vznesenim metuljčkom, ker se naučimo, da je ljubiti nevarno.
Če ob neuspeli vezi ne spregledamo predvsem lastnih napak, se iz odnosa nič ne naučimo. Valimo krivdo na druge in ostajamo v vlogi žrtve. Ko se ponovno vsaj delno predamo, del previdnosti ohranimo za vsak slučaj, če se še enkrat zgodi. Naše nezavedno pa privabja predvsem podobne partnerje, kot smo jih imeli in kot smo mi sami. Zaljubimo se v določen tip človeka, ki je lahko zelo podoben enemu izmed naših staršev ali pa preteklemu partnerju. In zgodba se lahko spet ponovi. Še dodatno, že poprej zlomljeno srce.
In ko enkrat sprevidimo vzorec, ki se ponavlja, ko sprevidimo, da so naši partnerji odslikava naše notranjosti in ko začnemo najprej dajati sebi ljubezen, da ozdravimo temne delčke sebe, ki nenehno privabljajo kaos, se tudi vzorec spremeni, saj se tudi mi spremenimo in posledično privlačimo drugačne partnerje.
🤍Ljubezen se začne z ljubeznijo do sebe. Več kot je je, več je bomo tudi deležni, jo čutili od drugih.🤍
Mogoče pa se učimo le ljubiti,na tej ljubi Zemlji, in tako dolgo lomimo svoja srca, dokler se enkrat le ne odpro.
