Ljudje različno reagiramo na stresne situacije.
To je sicer odvisno od številnih dejavnikov, eden od njih pa je tudi visoka senzibilnost.
Pogosto so taki ljudje v današnji družbi obravnavani kot “občutljivi”, “jokavi”, “mehki”, “šibki”, kot tisti, ki samo jamrajo …
Ampak …
Visoka senzibilnost se med drugim razvije kot obrambna strategija preživetja.
Visoka občutljivost oziroma senzibilnost se lahko pojavi pri odraslih, ki so v otroštvu imeli čustveno slabo regulirane starše, na primer:
– kolerične, agresivne, nepotrpežljive, impulzivne starše,
– starše z odvisnostmi (alkohol ali druge oblike odvisnosti),
– starše z duševnimi težavami ali motnjami,
– starše z narcisoidnimi potezami (ki uporabljajo manipulacijo, čustveno izsiljevanje, vzbujanje krivde, sramotenje, poniževanje …).
Otroci takih staršev se zelo zgodaj naučijo skrbno zaznavati okolico in spremembe v njej, predvsem pa brati neverbalne signale skrbnikov, z namenom, da bi se zaščitili pred nevarnostjo.
Zaradi tega je njihov živčni sistem že od otroštva hiperbuden, hkrati pa kronično nereguliran, kar se kaže kot:
– stalna notranja napetost, tudi ko “ni razloga”,
– občutek, da se težko zares sprostiš,
– hitro zaznavanje sprememb v razpoloženju drugih,
– pretirano razmišljanje in analiziranje odnosov,
– potreba po nadzoru, da bi se izognil/a neprijetnostim,
– utrujenost od nenehne notranje budnosti,
– občutek, da smo hitro preplavljeni.
Tak posameznik (nezavedno) konstantno zaznava in spremlja okoliščine, bere ljudi in skuša nadzorovati čim več vidikov okolja, z namenom, da bi se zaščitil pred neprijetnostmi in nevarnostjo.
Zaradi tega imajo ti posamezniki nižji prag zaznavanja stresa in se stresni odziv pri njih sproža pogosteje kot pri drugih.
Zato je pri takih posameznikih učenje samoregulacije ključnega pomena kot način preprečevanja posledic stresa.
Če se prepoznate v tem zapisu: Vaš živčni sistem se je naučil preživeti.
Lahko se nauči tudi regulirati.