Pustiti napačen vtis v glavah drugih ljudi je lahko za naš sistem izjemno ogrožujoče, sploh če smo nagnjeni k anksioznosti in če je bila naš psiha v preteklosti velikokrat nagrajena za:
- razumevanje drugih
- pojasnjevanje
- prilaganje
- popravljanje nesporazumov
- ohranjanje odnosov
Takšne osebe se bojijo, da so jih drugi napačno razumeli in bodo si na podlagi tega mislili, da so:
- primitivni
- neumni
- nezreli
- “preveč”/”premalo”
- sebični
- egocentrični
- da jim ni mar
- neodgovorni
- manipulatorji,…
To jim povzroči stisko in nemir ter neustavljivo željo po razjasnitvi, opravičevanju, ponovni razlagi,…
…da si (jih) drugi ne bi napačno interpretirali, si mislili slabo o njih, o njih slabo govorili, naredili napačne zaključke ali jih zapustili.
Za tak živčni sistem to pomeni izguba varnosti, izguba kontrole in/ali možnost zavrnitve, kar pa prižiga v možganih alarmantno stanje in strah ter paniko.
Takšnim osebam se priporoča učenje povečevanja okna tolerance za nerazumevanje.
“Morda me kdo ne razume, ampak s tem lahko živim.”
To je ena od najtežjih razvojnih točk za ljudi, ki so bili nosilci odnosov.
“Ni moja naloga, da popravljam vtis o sebi v glavah drugih ljudi.”
Če te nekdo vidi popačeno in nima kapacitete preveriti ali je to resnica, kako si mislil/a, kaj točno to pomeni, je to informacija zate. To pomeni, da odnos ni imel dovolj prostora za resnično srečanje. To je indikator in naravna selekcija odnosov.
Naj ostanejo tisti, ki so pripravljeni vprašati.
Ki zmorejo preveriti.
Ki ne reagirajo avtomatsko iz svojih ran.
Ki jih zanima resnica, ne samo lastna interpretacija.
To ni obramba pred svetom, ampak razvijanje in varovanje lastne integritete.