Pogosto so taki ljudje v današnji družbi obravnavani kot “občutljivi”, “jokavi”, “mehki”, “šibki”, kot tisti, ki samo jamrajo …
Ampak …

Visoka senzibilnost se med drugim razvije kot obrambna strategija preživetja.

Visoka občutljivost oziroma senzibilnost se lahko pojavi pri odraslih, ki so v otroštvu imeli čustveno slabo regulirane starše, na primer:
– kolerične, agresivne, nepotrpežljive, impulzivne starše,
– starše z odvisnostmi (alkohol ali druge oblike odvisnosti),
– starše z duševnimi težavami ali motnjami,
– starše z narcisoidnimi potezami (ki uporabljajo manipulacijo, čustveno izsiljevanje, vzbujanje krivde, sramotenje, poniževanje …).

Otroci takih staršev se zelo zgodaj naučijo skrbno zaznavati okolico in spremembe v njej, predvsem pa brati neverbalne signale skrbnikov, z namenom, da bi se zaščitili pred nevarnostjo.

Zaradi tega je njihov živčni sistem že od otroštva hiperbuden, hkrati pa kronično nereguliran, kar se kaže kot:

– stalna notranja napetost, tudi ko “ni razloga”,
– občutek, da se težko zares sprostiš,
– hitro zaznavanje sprememb v razpoloženju drugih,
– pretirano razmišljanje in analiziranje odnosov,
– potreba po nadzoru, da bi se izognil/a neprijetnostim,
– utrujenost od nenehne notranje budnosti,
– občutek, da smo hitro preplavljeni.

Tak posameznik (nezavedno) konstantno zaznava in spremlja okoliščine, bere ljudi in skuša nadzorovati čim več vidikov okolja, z namenom, da bi se zaščitil pred neprijetnostmi in nevarnostjo.

Zaradi tega imajo ti posamezniki nižji prag zaznavanja stresa in se stresni odziv pri njih sproža pogosteje kot pri drugih.

Zato je pri takih posameznikih učenje samoregulacije ključnega pomena kot način preprečevanja posledic stresa.

Če se prepoznate v tem zapisu: Vaš živčni sistem se je naučil preživeti.
Lahko se nauči tudi regulirati.

The post Kako si občutljiv/a, ti pravijo appeared first on Pot k sebi.

• razumevanje drugih
• pojasnjevanje
• prilaganje
• popravljanje nesporazumov
• ohranjanje odnosov

Takšne osebe se bojijo, da so jih drugi napačno razumeli in bodo si na podlagi tega mislili, da so:

• primitivni
• neumni
• nezreli
• “preveč”/”premalo”
• sebični
• egocentrični
• da jim ni mar
• neodgovorni
• manipulatorji,…

To jim povzroči stisko in nemir ter neustavljivo željo po razjasnitvi, opravičevanju, ponovni razlagi,…

…da si (jih) drugi ne bi napačno interpretirali, si mislili slabo o njih, o njih slabo govorili, naredili napačne zaključke ali jih zapustili.

Za tak živčni sistem to pomeni izguba varnosti, izguba kontrole in/ali možnost zavrnitve, kar pa prižiga v možganih alarmantno stanje in strah ter paniko.

Takšnim osebam se priporoča učenje povečevanja okna tolerance za nerazumevanje.

“Morda me kdo ne razume, ampak s tem lahko živim.”

To je ena od najtežjih razvojnih točk za ljudi, ki so bili nosilci odnosov.

“Ni moja naloga, da popravljam vtis o sebi v glavah drugih ljudi.”
Če te nekdo vidi popačeno in nima kapacitete preveriti ali je to resnica, kako si mislil/a, kaj točno to pomeni, je to informacija zate. To pomeni, da odnos ni imel dovolj prostora za resnično srečanje. To je indikator in naravna selekcija odnosov.

Naj ostanejo tisti, ki so pripravljeni vprašati.
Ki zmorejo preveriti.
Ki ne reagirajo avtomatsko iz svojih ran.
Ki jih zanima resnica, ne samo lastna interpretacija.
To ni obramba pred svetom, ampak razvijanje in varovanje lastne integritete.

The post Ne rabiš popravljati vtisa appeared first on Pot k sebi.

Ignoriramo napetost.
Normaliziramo utrujenost.
Utišamo nemir.
Prepričamo se, da “ni nič takega”.

Telo pa ne govori zato, da bi nas oviralo. Govori zato, ker potrebuje pomiritev.

Ko ga dlje časa preslišimo, mora postati glasnejše.
Ne zato, ker bi se zlomilo,
ampak zato, ker nas poskuša zaščititi.

Anksioznost je odziv telesa in uma na kroničen občutek zaznane nevarnosti oz. ogroženosti*, pri katerem živčni sistem deluje, kot da nevarnost obstaja – tudi ko je realno ni ali pa je pretirana glede na situacijo.

*ogroženost je za naše možgane lahko marsikaj, kot npr. neodgovorjen mail, preveč opravil, perekcionizem, občutek izključenosti, toksična sodelavka, zamujanje,…

Anksioznost je biološki zaščitni mehanizem, ki nas opozarja, da je bilo preveč ogroženosti in potrebujemo mir, varnost in sproščenost. Sam po sebi ni problematičen, postane pa, ko smo predolgo v stanju nevarnosti in se ne zna več izklopiti.

Anksioznost se pogosto kaže primarno telesno. Telo zazna nevarnost preden jo um razume. Velikokrat preslišimo sporočila telesa ali jih utišamo (posežemo po tabletah, ignoriramo, zmanjšamo pomen,..), s tem seanksioznostni alarm povečuje do točke nevzdržnosti.

Poglejmo simptome tesnobe oz. kako se kaže v telesu, mislih, čustvih in vedenju?

Kako se anksioznost kaže v telesu?

• napetosti v prsih, ramenih, vratu, čeljustih, bolečine v mišicah, občutek šibkosti v nogah
• težko dihanje ali občutek plitkosti diha, občutek pomanjkanja zraka, vzdihovanje, “cmok v grlu” ali občutek zataknjene hrane v grlu
• povišan srčni utrip, palpitacije in občutek preskakovanja srca, (predvsem v mirovanju), strah pred infarktom
• bolečina v prsih in/ali občutek tiščanja
• tresenje, mravljinci, omotica, medlavica, megla v glavi, občutek, da bomo “padli skupaj,” vročinski oblivi, drgetanje, suha usta, občutek notranjega nemira
• bolečine v želodcu, slabosti, težave s prebavo (diareja ali zaprtje), napihnjenost, zgaga
• glavoboli
• motnje spanja – težave z uspavanjem, plitko spanje, prebujanje sredi noči, zgodnje prebujanje, nočne more
• kožne težave

Kako se anksioznost kaže mentalno?

• pretirano in vsiljivo razmišljanje
• katastrofični scenariji
• pretirana analiza vsega
• stalno “kaj pa če…” razmišljanje
• občutek, da je treba vse nadzorovati
• težave s koncentracijo
• občutek, da je “nekaj narobe”
• samokritika, dvom vase
• strah pred norostjo ali izgubo razuma
• hipervigilanca (stalna pripravljenost na nevarnost)
• težave z odločanjem

Kako se anksioznost kaže čustveno?

• zaskrbljenost
• stalna napetost in v pričakovanju nečesa strašnega, slabega
• razdražljivost
• notranja nemirnost
• občutek, da ne zmorem
• preobčutljivost
• občutki nemoči, strahu, krivde, žalosti, osamljenosti
• frustriranost
• občutek, da nekaj ni vredu z mano
• težave pri sproščanosti in občutkih veselja

Kako se anksioznost kaže vedenjsko?

• izogibanje določenim situacijam in ljudem
• nenehno hitenje, “potreba” po konstantni zaposlenosti, delu
• umikanje iz socialnih stikov
• potreba po stalnem preverjanju (telefon, zdravje, odnosi)
• iskanje zagotovil (reassurance seeking)
• odlašanje
• perfekcionizem
• pretirana kontrola
• nemirno gibanje (tapkanje, grizenje nohtov, vrtenje las,…)
• težave z mirovanjem
• pretirano delo ali nenehna zaposlenost
• uporaba substanc za pomiritev (alkohol, pomirjevala, marihuana)
• rigidnost v rutini
• izbruhi jeze ali razdražljivosti

Anksioznost NI dokaz šibkosti. To je živčni sistem, ki se bori za preživetje.

Tvoje telo ni tvoj sovražnik.

Je glasnik. Pove ti, kaj potrebuješ, vendar ga je velikokrat težko slišati in razumeti. 

januar, 2026

The post Simptomi anskiozonosti oz. tesnobe appeared first on Pot k sebi.

Moški so skoraj celotno zgodovino bili v poziciji vodij, bili udeleženi v politiki in gospodarstvu, medtem ko ženskiam slednje ni bilo dovoljeno. Tok zgodovine in politike je ženska lahko spreminjala zgolj preko postelje, kjer so moški bili zadovoljeni, so se odprli, sprostili toliko, da so dovolili, da je glas ženske vplival na njih in posledično na celotno zgodovino.

Sodobnost je ta arhaičen sistem porušil na glavo. Feminizem je dal ženskam na noge hlače in enakovredno mesto v družbi. Kaj dobrega in slabega je to prineslo za celotno dobrobit ljudi, v tem zapisu ne bi posvečala pozornosti. Omejila bi se predvsem na medosebni odnos med moškim in žensko.

Ko smo ženske začele nositi hlače, smo prevzemale vse več moške energije in na nek način odvzele moškim vir njihove moči in samozavesti. Sedaj se moški več ne kosajo samo z moškimi, pač pa tudi z ženskami. Druga zadeva pa je, da prav zaradi prevzema te moške energije, ženske ne prav tako ne “izpolnjujejo” več vloge v postelji, kot so jo nekoč.

Ženska je bila tista, ki je moškega popeljala v svet čustnosti, sprostitve in ljubezni, pokazala mu je drugo plat seksualnosti, kot jim narekuje primarni seksualni gon. Dandanes je ženska tista, ki preprosto to želi ali zahteva od moškega, medtem ko oni sploh ne vedo kaj. Torej feminizem je posegel tudi v zakonsko posteljo.

Seksualni gon je skorajda živalski nagon po razplojevanju, po užitku in zadovoljitvi. Količina seksualne energije nam je položena v zibelko. Kaj naredimo iz te energije pa je odvisno od nas. Dejstvo je, da je seksualni gon nenasiten. Hoče zmeraj več. Bolj kot ga hranimo, večje potrebe in želje dobiva, ki lahko končajo v absurnostih. Bolj kot se odpremo čutnosti, ljubezni in povezanost, manj gona hranimo in posledično ugotovimo, kako primitiven je način zgolj zadovoljevanja seksualnih potreb in kako veličastna in sveta je lahko spolnost.

V zahodnem svetu smo si um zapacali z razvojem pornografije. Prešli smo od čutene seksualnosti v umsko seksualnost. Že res, da je skozi zgodovino bila zmeraj prisotna surova seksualna zadovoljitev, potreba po sprostitvi nakopičene enerigije, vendar je obstaja tudi druga plat – ljubljenje, kar pa se v sodobnosti zmeraj bolj izgublja.

Pornografija ima direkten stimulus na našo gonsko seksualno naravo. Hrani in izoblikuje naš seksualni um. Je kot droga, ki vpliva tudi tako, da se nivo zburjenosti ob prekomerni zlorabi niža. Ker je seskualni gon nepotešen, nenasiten, se lahko ustvari podoben vgib kot pri odvisnostih. Postanemo odvisni od zadovoljevanja potrebe in potrebujemo zmeraj večji stimulus in zmeraj bolj se oddaljujemo od bistva seksualnosti, saj pohoto in gonskim poželenjem hranimo zgolj naš seksulni um. Predstave o tem, kar nas vzburja postajajo vse bolj zakomplicirane in vse težje se nas zadovoljiti.

Zadeva se lahko obrne, ko prenehamo hraniti seksualni gon, ko se začnenemo predajati čutnosti, povezanosti in ljubezni. Takrat se seks spremeni v ljubljenje. Da se to zgodi je potrebno veliko povezovanja med partnerjema, povezovanja z lastnim telesom, veliko pogovora, odkritosti, odprtosti in predvsem bivanja v tu in zdaj.

Kako in zakaj bivanje v tu in zdaj vpliva na spolnost, kako doseči nivo ljubljenja, pa morda v kakšnem drugem zapisu.

15. oktober 2020

The post O seksualnosti appeared first on Pot k sebi.

Naša OZAVEŠČENA tema, nam lahko da krila, da poletimo visoko, je kot gorivo za letalo, je kot gnojilo za drevo. 

Zavedati se svojih “slabih” plati, jih sprejeti in jih nenehno presegati, je ključ do vzpenjanja k svobodi, lahkosti in sreči. Medtem padamo, ležimo v primežu misli, da nam nikoli ne bo uspelo, se malo zacelimo, znova poskusimo in spet pademo. Čeprav se nam ne zdi, padamo zmeraj manj globoko, vsakič naredimo korak več, čeprav so ti koraki le korakci, vendar počasi, počasi in zmeraj znova zmaga svetloba. In zmeraj bo. Tudi to je dejstvo. 

Ne se bati svoje teme, ne je odrinjati in prikrivati, z njo se je treba soočiti. Naše negativene lastnosti so kot majhen otrok, ki cepeta, trmari in joče, v želji, da bi bil ljubljen in sprejet. Z odrinjanjem, kritiziranjem in ignoriranjem stvari le poslabšamo. Da spoznamo pravo naravo samega sebe, je potrebno ljubeče sprejeti tega ranjenega otroka v sebi, da se umiri in tako lahko sprevidimo, da je vse samo ljubezen in svetloba.

The post Naše tema je naše gnojilo appeared first on Pot k sebi.

Če smernice narekujejo velike zadnjice, polne ustnice, dolge lase, vitek pas,… in če tega nimate, ne skrbite, lahko se že za nekaj eurov plastično popravite. 

Ali ni to žalostno?

Da bi bili sprejeti od drugih, da bi nas občudovali, da bi občutili pozornost in ljubezen, posegamo v naše telo z vsemi možnimi dodatki in zakrivamo svojo naravo s kupom kozmetike. 

V samem bistvu pa smo MI tisti, ki si lahko dajemo največ ljubezni in je posledično ne iščemo v drugih. Tako moč drugih premesemo v moč v nas.

Odvisnost od zunanjih potrditev je hudo nevarna zadeva, saj naš nenasiten ego želi vedno več, po drugi strani pa se trendi hitro spreminjajo in lahko je nekaj, kaj smo “popravili”, v naslednjem trenutku nekaj, kaj sploh ni več ideal lepote. 

Motiv v ozadnju za lepotne posege pa je skoraj vedno nezadovoljstvo s tem, kakšni smo in potreba po biti ljubljen. Govorim za lepotne posege tistih, ki jim zaradi nesreče ali prirojenih hib ne manjka pol obraza ali imajo izmaličeno telo.

Če vso svojo energijo usmerimo v zunanjost, lahko bore malo energije ostane, za usmerjanje v notranjost. Stavimo vse na videz, a si želimo, da nas drugi spoštujejo, ker smo vredu osebe. Oddajamo željo po sprejemnaju naše seksapilnosti, a želimo, da nas nekdo ljubi zaradi naše notranjosti. 
To je enako kot če si nekdo kupi najboljši avto, ker bo zaradi tega car, a potem tarna, da se nanj lepijo pleh punce. 

PREJEMAŠ TO, KAR ODDAJAŠ! 

Za odkrivanje pristne lepote v nas, ki je večna, ki ni pod vplivom lepotnih idealov, ki ni odvisna od staranja, od sprejamnja drugih, potrebujemo veliko naše pozornosti in energije ter predvsem ljubezni do sebe, če se poprej nismo sprejeli, takšne kot smo. Gre za iskanje iskre v nas, ki zasije, ko se sprejmemo. 

Takemu človeku sijejo oči, ki se pa nikoli ne postarajo, nikoli ne osivijo, se ne gubajo,…

Tukaj se skriva resnična lepota, najdite jo v drugih, predvsem pa v sebi. 

4. marec 2020

The post Kakšna lepota resnično šteje? appeared first on Pot k sebi.

Zagotovo se vas veliko najde v zgornjem odstavku. Tudi sama sem se, in to več kot pol svojega življenja, ko se nisem znala izvleči iz primeža trpljenja in ohranjala sebe v vlogi žrtve, misleč, da sem kaznovana od neusmiljene usode. Pa vendar me je prav to neusmiljeno trpljenje pripeljalo do tega, da sem bila primorana nekaj spremeniti. Zadušljiva teža bivanja me je PRISILILA, da sem stopila na pot. Drugačno, kot sem jo poznala, kjer se ti pogled na svet drastično spremeni in ti začnejo postajati pomembne čisto druge vrednote in prioritete, kot si jih gojil nekoč. To moj preobrat se je dogajal skorajda pred 15 leti. Takrat je bil moj čas, da se začnem zavedati, da se začenjam povezovati s svojo notranjostjo, da se spoznam in se zavem, kdo sem brez vseh mask, da se pomirim od teže življenja,… da stopim na Pot k sebi.

Seveda je pot polna vzponov in padcem, globin in višav, svetlobe in teme. Nenehnega soočanja in preseganja sebe. Vendar mi je prav ta pot pomagala prebroditi obdobje, ko sta za vedno odšla dva velika moška mojega življenja. Moj partner in moj oče. Drug za drugim, niti leto razlike.

Predhodno trpljenje, psihologija in šola meditacije ter vsi načini, kako sem se v preteklosti izvlekla iz krempljev teme, so me naučili spopadanja z novimi krizami, novimi tragedijami. Dve veliki izgubi sem zelo kvalitetno prebolela, v presenetljivo kratkem času. Vendar vsa zahvala gre prav vsemu trpljenju, ki sem ga kadarkoli prej izkusila.

To je naše gorivo, ki nas potiska, da nekaj storimo, da se premaknemo, da se prebudimo. Trpljenje je budilka, ki te prisili, da se rešiš. Da se naučiš spopadanja z novimi problemi, ki jih čez čas začneš klicati izzivi. In izzivi bodo zmeraj, le naučiš se jih sprejemati. In prej ko stopiš na pot k sebi, lažje ti bo probleme preoblikovati v izzive in trpljenje osmisliti za osebnostno rast. 

28. januar 2020

The post Ali ima trpljenje svoj namen? appeared first on Pot k sebi.

Mir je povezan s srečo, sreče pa si vendarle želimo vsi, kajne? 
Vendar v življenju zmeraj znova, vsakodnevno naletimo na kakšno okoliščino, ki poruši našo notranjo harmonijo, nas razbesni, razžalosti, prestraši, šokira,… Takšno je pač življenje, zmeraj se dogajajo in zmeraj se bodo dogajale stvari, ki nam niso všeč. Zakaj nam niso všeč, je povsem druga zgodba. Če pa želimo negovati in ohranjat notranji mir, je bolj bistveno vprašanje: Kaj lahko naredimo, ko nas konstantno iztirijo vsakodnevne preizkušnje naše potrpežljivosti?

Notranji mir je vrlina, ki se prav tako trenira, kot kak šport. Ni nam dan samim po sebi, pač pa je zanj potrebno vnesti naš trud. In to vsakodnevni. Kako reagiramo na okoliščine, je odvisno, kako si okoliščine interpretiramo, kar pa je odvisno od naših misli. Da bi spremenili pogled na okoliščine, moramo začeti spreminjati naše misli. 

Predvsem jih začeti presegati. Kar pomeni – ne verjeti vsaki trditvi, ki jo naš um sproducira. Meditacija je tehnika, je trening, kjer presegamo naše misli, kot posledico pa čutimo več notranjega miru. Z redno vadbo se notranji mir začne širiti, ne samo na trenutke meditacije, pač pa zmeraj bolj v vsakodnevne okoliščine. Počasi začnemo reagirati drugače, gledati nase in na druge z več sočutja in vse manj neprijetnosti se nas dotakne. Vendar brez nič, ni nič. Potrebno je negovat higieno uma, vsakodnevno, kot si vsakodnevno negujemo naše telo. 

26. januar 2020

The post Kako do notranjega miru? appeared first on Pot k sebi.

 
Kako je to možno?

To stanje ni nič drugega, kot še ena možnost za rast. Zavedati se moramo, da kadar se utapljamo, je “kriljenje z rokami” zgolj poraba energije. Potrebno se je umiriti, dovoliti, da se potopimo, zbrati moči da zaplavamo in naredimo nov vdih.

Nihče, pa naj bo še tak mazohist, si ne želi stanja trpljenja in uničevanja samega sebe. Vsi želimo zadihati s polnimi pljuči, se osvoboditi okov trpljenja. In prav ta želja po boljšem in s tem odrinjanje trpljenja, ima za rezultat še več trpljenja. Medtem se lahko spomimo, kje smo že bili, in kako nizko smo padli. Ta krivda in samokritiziranje dodata še olje na ogenj trpljenja. Kaj sploh lahko storimo?

NIČ.

In prav to nas lahko reši. Dovolimo, da nas bolečina zaobjame, ne tiščimo je vstran, saj tako dobiva še večjo moč. Vsak upor ima za posledico kontra-upor. To je zakon Newtonove fizike. 

Zatorej sprejmimo stanje kaosa in trpljenja saj tako čudežno odpremo vrata miru. Paradoksalno, vendar deluje. In komaj takrat lahko sedemo v meditacijo in opazujemo naš kaos, ki počasi izginja, in sprevidimo, da se je naš um izgubil še v eni igri življenja in da s tem ni prav nič narobe. Rastemo in hodimo po Poti k sebi.

24. januar 2020

The post Vse vem, a ne zmorem appeared first on Pot k sebi.

Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Je iskra, ki nas žene naprej in zdravi vse česar se dotakne. 

Pa vendar nešteto zlomljenih src hodi po našem planetu. Zaradi bolečine ob izgubljeni, neuslišani ali zatajeni, spodleteli ali izdani ljubezni, si lahko hitro zapremo naša srca in damo možgane na prežo, saj osel ne gre večkrat na led. Ali pač? Več kot imamo izkušenj, manjkrat nasedemo vznesenim metuljčkom, ker se naučimo, da je ljubiti nevarno. 

Če ob neuspeli vezi ne spregledamo predvsem lastnih napak, se iz odnosa nič ne naučimo. Valimo krivdo na druge in ostajamo v vlogi žrtve. Ko se ponovno vsaj delno predamo, del previdnosti ohranimo za vsak slučaj, če se še enkrat zgodi. Naše nezavedno pa privabja predvsem podobne partnerje, kot smo jih imeli in kot smo mi sami. Zaljubimo se v določen tip človeka, ki je lahko zelo podoben enemu izmed naših staršev ali pa preteklemu partnerju. In zgodba se lahko spet ponovi. Še dodatno, že poprej zlomljeno srce.

In ko enkrat sprevidimo vzorec, ki se ponavlja, ko sprevidimo, da so naši partnerji odslikava naše notranjosti in ko začnemo najprej dajati sebi ljubezen, da ozdravimo temne delčke sebe, ki nenehno privabljajo kaos, se tudi vzorec spremeni, saj se tudi mi spremenimo in posledično privlačimo drugačne partnerje. 

Ljubezen se začne z ljubeznijo do sebe. Več kot je je, več je bomo tudi deležni, jo čutili od drugih.

Mogoče pa se učimo le ljubiti,na tej ljubi Zemlji, in tako dolgo lomimo svoja srca, dokler se enkrat le ne odpro.

4. februar 2020

The post Ljubezen in zlomljena srca appeared first on Pot k sebi.